MATERINSKI DAN

Z vseh strani nas bombardirajo s prazniki in predvsem vcepljajo v glavo, da MORAMO nekoga obdariti in seveda MORAMO nekaj kupiti. Občutek imam, da me nekdo v nekaj sili.

 Jaz se večkrat spomnim na naše mame in jim podarim rožo ali kaj drugega ne glede na praznik ali nek poseben vzrok in takrat to delam jaz. Preprosto si zaželim nekomu izraziti pozornost. In mi je zelo lepo.

 No in kaj, če se tvoji otroci ne spomnijo na praznik, če ti ne čestitajo, če ti nič ne kupijo? Je to dokaz, da te ne cenijo, da jim nič ne pomeniš, da si slaba mama? Se počutiš užaljeno in kuhaš mulo in zamero na ta račun? Izliješ vodomet solza?

Vse to sem letos doživela jaz. Jaz, ki imam zelo rada drobne pozornosti in čestitke in sem vsa leta ko so bili otroci majhni skupaj z njimi ustvarjala vazice, skledice, čestitke in podobne zadeve, da smo skupaj z nabranimi šopki pomladanskega cvetja obdarili none.

Za 8.marec se je sin spomnil, me poklical in mi voščil za praznik in moram povedati odkrito, da mi je bilo zelo lepo in ko sem mu 25.marca povedala, da je materinski dan je bil presenečen, če ni bil že 8. marca? Takrat me je objel in mi rekel, da me ima rad. "Mama hvala, ker si!" In se mi nasmehnil s tistimi nagajivimi očmi, da sem imela kar telečje noge. To so nepopisni občutki sreče. Tej objemi, ta ljubezen.

No in 8. marec gre mimo in pride 10. marec in se ti hčerka prikaže na vratih s šopkom spomladanskih zvončkov in ti pove, da te ima rada. Te objame in poljubi. Sreča,sreča, sreča..

 Dragi moji 8.marec???? 25. marec???? 

Ob misli na moja otroka me prevzema neizmerna sreča in zadovoljstvo. Vem, da sem dobra mama, čeprav pozabijo na praznik!

Ni prav, da smo mi tiste, ki damo otrokom slab občutek in jim očitamo, če so pozabili na praznik. Otroci nas imajo radi in so nam hvaležni čeprav nam ne izkazujejo določenih čustev točno na tisti dan in tisti način kot drugi narekujejo. 

Pustimo ljubezni in hvaležnosti, da se prosto giblje in je ne izsiljujmo in omejujmo. 

Dovolimo, da nas sreča sama obdaja in pride tudi nenapovedano!

Živel dan žena in čestitke za materinski dan, ki je lahko večkrat v letu! 

P.S. Da ne pozabim. Pa vi ste si izkazale pozornost in ljubezen, ste si kupile rožico? 

Jaz si večkrat kupim šopek rož in si povem, da sem ponosna nase in se imam rada!
 Spoštovanje se začne pri sebi.

VZORCI IN PREDSODKI

Večina ljudi, ki sem jih spoznala v svojem življenju ima kar precej ne zaželenih vzorcev in predsotkov iz svojega otroštva. In kar precej truda in dela na sebi je potrebnega, da se otresemo teh neprijetnih čustev. Vedno bolj smo osveščeni, da preteklosti ne moremo spreminjati in, da smo konec koncev odrasli in lahko od tega trenutka dalje naredimo kaj na sebi in gremo nad težave. In, če dobro pomislimo imamo srečo, saj smo vsak svoje sreče kovač in vsak zase odgovorni za svoja dejanja in odzive na preteklost. Lahko se počutimo žrtve in nemočni tacamo in objokujemo krivico, ki se nam je zgodila v življenju, lahko pa ponosno dvignemo glavo in si dovolimo, da gremo naprej, da se iz tega nekaj naučimo in vidimo, da je kljub temu v življenju še vedno ogromno razlogov, ki nas radostijo ter za kar smo v svojem življenju lahko hvaležni.

To so razlogi, ki so me privedli do zaključka, da sem trenutno v drugačni vlogi. Nisem več otrok, ki je odvisen od starševskega mnenja, temveč starš, ki ima otroke in, ki jim lahko hitro nehote vcepi v njihovo podzavest prav tako negativne vzorce, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod. Čas je šel naprej vendar ni generacije, ki ne bi dobila posebnih cepiv za negativne vzorce in jih prenašala naprej.

Sama sem prišla do zaključka, da naši otroci rabijo podporo in odobravanje njihovih odločitev brez našega  kritiziranja, poniževanja in zaničevanja njihovih odločitev in dejanj.To bi jim prav gotovo vcepilo v podzavest, da niso dovolj dobri, da si ne zaslužijo naše ljubezni, da ni z njih nič, da je bolje, da ne naredijo nič, kajti vse kar počnejo je slabo in narobe, da vsako stvar, ki počnejo uničijo. In to so najpogostejši občutki, ki jih imamo mi odrasli, ki nas spremljajo iz svoje mladosti. 

 Seveda govorim o njihovem delu, študiju in podobnih zadevah, v ta koš prav gotovo ne spada odobravanje pijančevanja pred barom in lenarjenjem pred televizijo ali računalnikom.To seveda ne pomeni, da se vedno in za vsako ceno z  dejanji otrok strinjamo. Povemo jim na miren način svoje mnenje in jim povemo, da smo ne glede na to, da drugače vidimo zadevo in situacijo, ponosni na njih, da si  upajo naredite neke korake, sprejeti neke odločitve, da so konec koncev odgovorni za svoja dejanja sami. Pokazati jim moramo, da jih podpiramo, jim stojimo ob strani in jih imamo radi take kot so. Ja tudi do otrok velja pravilo brezpogojne ljubezni

Vedno sem imela občutek, da dohajam napredek in življenje okrog sebe, vendar pa sedaj ko sta otroka polnoletna opažam, da je moje razmišljanje kljub naprednim in odprtim pogledom zaostalo. Večkrat opazim, da me ob morebitnem vprašanju otrok kaj in kako bi v določeni situaciji naredila oz. kaj je prav, vidim, da me prehitevajo, da so moje ideje in pogledi že zaostali. Že kar nekaj časa je mimo odkar sem ponosna dvignila roke in ugotovila, da svet stoji na mladih in sem presrečna ob spoznanju, da veliko stvari vedo in znajo bolje kot jaz in jih lahko že vprašam za nasvet. Prepričana sem, da bi morali vse pomembne funkcije zavzemati mladi. Ni pošteno, da mi s svojimi zastarelimi pogledi in nazori krojimo njihovo prihodnost.