Strah - prednost ali slabost

Vedno se borimo s svojimi strahovi, ki naj bi predstavljali naše ovire oz. slabosti in jih skušamo z raznimi tehnikami odpraviti oz. zatreti.
Ampak, če se poglobimo vase in če se sprejmemo kot celota mogoče pridemo do zaključka, da je ta strah naš in mogoče z razlogom prisoten v nas samih. Kaj pa, če je ta strah naše varovalo? Glede na to, da smo vsak zase unikaten in edinstven primerek na tem planetu smo najbrž že v osnovi zasnovani z različnimi in edinstvenimi preddispozicijami ter programi, ki so za vsakega posameznika najustrezneši. Prav iz tega naj bi izhajalo, da imamo vsak svoje prednosti in slabosti in če gremo v tej smeri naprej imamo tudi mi v sebi različna varovala in mehanizme, ki nas ščitijo pred dejanji, katera bi nam more biti škodila in poškodovala našo šibko točko. Če za primer vzamemo, da nas je strah potapljanja oz. adrenalinskih športov, da ne govorimo o zaužitju omamnih substanc se mogoče v temu skriva globlji namen kot le naša ovira v glavi. Mogoče pa ima naše telo na teh področjih šibke točke, ki bi jih poškodovali,  če bi se spuščali v to brez ovir in zadržkov. Mogoče je to kapaciteta naših pljuč, mogoče naša konstitucija oz. krhkost kosti, mogoče občutljivo ožilje, mogoče preddispozicija za  odvisnost od substanc,..

Veliko je strahov, ki so nam privzgojeni, nekaj smo jih prinesli s sabo že ob rojstvu in marsikateri strahovi sploh niso naši. Škoda je, da nam to lepo življenje otežujejo strahovi in nam ne dopuščajo, da ga živimo polno. Prav zaradi tega je prav, da si skušamo razjasniti kakšen pomen ima določen strah in iz kje izvira ter ga po potrebi odpravimo. Se je pa ob določenih strahovih sploh tistih trdoživih pametno vprašat, če je za tem strahom še globlji pomen. Ali je ta strah slabost ali morebiti prednost? Škoda bi bilo, da bi si več slabega in težav naredili z odpravljanjem strahu kot naredi strah sam in bi svoje dneve preživljali v boju z njim in vsakodnevnim razmišljanjem kako ga moramo odpraviti. 

Mogoče pa je tam z namenom in ga moramo le sprejeti kot del sebe. In, če ga sprejmemo kot del sebe in ga vzamemo kot prednost ali varovalo se nam bo prav gotovo mirno skriv v zatišje, popustil bo naš boj z njim in tudi on ne bo tako glasen. Zaživeli bomo bolj sproščeno in mirni bomo ob misli, da nas nekaj varuje pred dejanji, ki nam mogoče niso namenjena in naklonjena. Tako strah ne bo več naša slabost in bo komaj opazen.

STRAH - OD ZNOTRAJ PRAZEN OD ZUNAJ NIČ

Srečujem ljudi, ki so neprestano v strahu. Z moje strani neupravičenem strahu (čeprav vemo, da je vsa strah neupravičen). Verjamem, da je človek brez energije in napet, če je v stalnem krču, vendar pa je ta strah v posamezniku in ga mora vsak posameznik zase zmanjšati in obvladati oz. izničiti. Strah je dejansko neoprijemljiv lahko bi rekli od znotraj prazen od zunaj nič. In vendar so ljudje ohromeli na njegov račun in se ne upajo premakniti z mesta, ker jih je strah. Neprestan strah za socialno varnost, prihodnost, zdravje, finančno stanje, da ne govorimo strah za svoje bližje, starše in otroke. In čeprav se ta strah  nanaša na predvidevanje, na prihajajoče dogodke za katere še ne vemo kako in kaj bo se ljudje ustrahujejo. Lahko bi torej rekli, da so tej ljudje negativno naravnani, da dejansko pričakujejo najslabši scenarij, kateri je sploh pod vprašajem, da se bo zgodil. Se pravi, da ne pričakujejo pozitivnega razpleta. In, če pomislimo na vse skupaj je po zakonu privlačnosti prav tisto na kar mislimo in mu dajemo pomen najbolj verjetno, da bomo privlačili in se nam bo tudi zares zgodilo. Torej bolj razmišljamo na negativen in dramatičen razplet večja je možnost, da se nam bo ta uresničil.

Ko nas popadejo negativne misli oz. strah se moramo najprej vprašati kako lahko sploh mi sami vplivamo na razplet dogodkov. Ali lahko sami preprečimo katastrofo na katero mislimo? V večini primerov nas je strah za stvari na katere ne moremo vplivati in, če to bolje pomislimo, vidimo, da sebi in bližnjim s svojim besedičenjem in govorjenjem o strahu in negativnem razpletu škodimo. Z neprestano tako naravnanostjo se nam začnejo kazati tudi negativni znaki na področju zdravja ne samo na psihi.

Danes imamo na razpolago ogromno literature, internetnih strani, mnenj, napotkov, da ne govorimo o delavnicah in podobnih zadeva, kjer lahko vsak (če seveda želi) najde poti in načine, da si pomaga pri premagovanju omejitev. Sama sem prebrala kar precej knjig, povzetkov, internetnih besedil, obiskala delavnice in še in še. Vsaka stvar mi je nekaj dala. Smo pa ljudje tako narejeni, da pričakujemo, da bodo učinki takojšnji, še preden smo pripravljeni nanje, kot bi vzeli čudežno tabletko in vsa negativna čustva in dogodki so za nami. Ja celo življenje kopičimo negativna mnenja, čustva in naravnanost pa pričakujemo, da bo vse odpravljeno z eno terapijo ali delavnico. Vsak dan delam na sebi z naravnanostjo, hvaležnostjo, meditacijo, rekreacijo, eftanjem, transrfingom, theto, prebiranjem knjig...in še se ulovim ko padem dol. Ampak se ne dam. Vse je v meni in jaz lahko vplivam na vse in sem odgovorna za svoje življenje.

Vsak, ki se skriva za besedami, "jaz ne morem pomagati, tak pač sem", samo dokazuje, da je zadovoljen v vlogi žrtve in ni pripravljen nič narediti, da odpravi svoje ovire, skratka noče prevzeti odgovornosti za SVOJE življenje v SVOJE roke.

In kot vedno rečem svojim najdražjim:

" Ne vemo kakšno srečo imamo, da smo za svoje življenje odgovorni sami, da v vsakem trenutku lahko izberemo ali se bomo prepustili negativnim čustvom ali pa bomo okrog sebe videli kakšno srečo imamo in bili hvaležni za le to!" 

To je dovolj velika iztočnica, da se bo naša naravnanost preusmerila iz negativne na pozitivno, sedaj je samo na nas, da se ojačamo in ne dopustimo ustrahovanju, da nas požre.

JUPI! 

SEJ PRAVIM, DA JE ŽIVLJENJE ENA MINEŠTRA!

P.S. Taka kot si jo skuhaš! Moja je odlična.

POSTOJ IN SE RAZGLEJ

Velikokrat v nenehni dirki in pod zavestnim pritiskom za naprej hitimo in delamo stvari že prav rutinsko. Ne razmišljamo, če je to prav, če nam je všeč, ker navadno niti nimamo časa za to. Čas nas preganja in dirka za cilji, ki so največkrat povezani z opravili za preživetje nam ne da možnosti, da bi izstopili iz začaranega kroga. Teden se preliva v nov teden in mesec lovi naslednji in naše življenjske potrebe ukazujejo in usmerjajo naš način delovanja in ritem življenja. S sklonjeno glavo drvimo naprej in nemalokrat ne vemo kam drvimo in niti, če je to prava smer. Prav tako kakor na poti na hrib naš pogled sledi stezici kjer se s sklonjeno glavo vzpenjamo in kaj hitro zgubimo orientacijo kje smo, se nam to dogaja tudi v življenju.

Zelo pomembno je, da se ustavimo, da si vzamemo čas, da se razgledamo in razmislimo, če smo na pravi poti, da vidimo kje smo in kam nas vodi pot naprej. Kje so naši cilji in kje se nahajamo? Gre življenje v pravo smer? Si res to želimo? Nas misel na cilj osrečuje? Nas vodi želja in misel na cilj ali zunanji vplivi? Poslušajmo kaj nam govori naš skriti otrok. Uživa? Nam trenutna preizkušnja in napor koristijo? Nič nam ni žal in težko, če vemo, da bomo od tega nekaj imeli, da nas na koncu čaka prijeten občutek sreče, ko se bomo spojili s ciljem. Vendar pa so napori povsem odveč, če jih ne delamo v lastnem interesu in za svoje dobro in so to le namišljeni cilji nekoga drugega.

In če ugotovimo, da smo zašli? Naj nas ne žalosti, če smo zašli s poti, do cilja vodi vedno več poti. In, če sploh ni to naša pot? Nič zato. Še vedno lahko odnesemo s sabo kar lepega in koristnega nam je ta pot prinesla in se vrnemo nazaj obogateni z izkušnjo več in ponovno začnemo novo pot, ki vodi do našega cilja. In nič ni narobe, če se na svoji poti spotaknemo ali pademo. Vse se zgodi z namenom in mogoče nas pripetljaj na kaj opozarja ali pa nas samo opominja, da je čas, da se ustavimo in razgledamo naokrog. Hvaležni smo lahko, da imamo tako srečo, da lahko sami izbiramo pot, ki nam je všeč in smo sami odgovorni za svoje cilje in odločitve.

In ponavljam:

Ustavi se in dvigni glavo! Razpri roke in globoko vdihni. Razglej se na okrog in preveri, če si na pravi poti. Vzemi si čas.

Uživaj v lepoti trenutka, ki se ti ponuja. Vsak korak, ki ga delaš naj te radosti in navdihuje in vsak korak naj te napolni s srečo, saj si z vsakim korakom bližje cilju. 

GA NI ČEZ DOBREGA PRIJATELJA

Ja, jaz mam res srečo. Imam neverjetnega prijatelja, ki me na noben praznik ne razočara ter me reši iz vsake predpraznične zagate in pomanjkanja časa. Je odličen in sploh ne zahteven in mi vzame minimalno časa.

Seveda veste o katerem prijatelju govorim. Z veseljem ga delim z vami.

Enostavno praznično pecivo, ki ga lahko pripraviš tudi več dni pred prazniki moj DOMAČI PRIJATELJ.

Potrebujemo:

6 jajc

50 dkg polnozrnate moke

2 vanilina sladkorja

1 pecilni

90 dkg mešanih oreščkov, rozin, orehov,... (lahko kupiš že zmešano študentsko hrano)

38 dkg rjavega sladkorja

po potrebi mleko

Jajca, sladkor in vanilin zmiksaš, da dobiš gosto penasto maso. Posebej na suho zmešaš razne oreščke, rozine in podobno. Jaz dam študentsko hrano, dodam orehe, mandlje, rozine in ostalo po navdihu oz. glede na zalogo, ki jo imam doma. V jajčno zmes ob mešanju dodajaš moko, kateri si predhodno dodal pecilni prašek. Ko je masa enakomerna ( bolj gosta) ji dodaš oreščke in vse dobro premešaš. Vse skupaj zgleda bolj suho in grobo, če se ti zdi presuho lahko po potrebi dodaš malo mleka, jaz ga navadno ne dodajam.

Mase dobiš za 3 podolgovate pekače od potice ( 3 modele). Te predhodno namažeš z maslom, lahko jih tudi posuješ s krušnimi drobtinami ali pa daš peki papir namesto masla in drobtin da se ne sprime. Jaz namažem z maslom. Pečico predhodno ogreješ na 180°C. Maso enakomerno porazdeliš v pekače in daš peči za 40 min, ventilatorsko ogrevanje 180°C. Po tem času testiraš z zobotrebcem, če je pečeno (če je ob vbodu v pecivo suh zobotrebec je pečeno). Pečeno takoj daš iz pekača.

OPOMBE:

Jaz uporabljam polnozrnato moko in rjav sladkor, lahko zamenjaš za belo moko in bel sladkor. Količino lahko prilagajate po svoje. Meni ni smiselno peči manjše količine, ker pecivo traja precej časa in ga navadno tudi razdam. 

Enostavno, hitro in zelo dobro.

KOT VEDNO UŽIVAJ IN VESELE PRAZNIKE!

DOVOLI SI, DA SI TI TI

Uau, odlično sem skuhala, da ne govorimo, da je vse pospravljeno in zglancano, cunje so oprane, ja seveda, da je zlikano, ja, vse je narejeno, ja, ja tudi domače naloge pregeledane, za službo vse ok. Frizurca tipi topi, oblekca, pa make up, zadnji pogled čez prostor, sebe v ogledalu. Perfektno! Uau, najboljša sem!

Sem pa čisto gin, kaj mam še kaj časa, da se usedem za 5 min., noge mi bodo odpadle, joj kaj so že obiski pred vrati?

Si pa res odlično skuhala, da ne govorimo, kako je vse lepo aranžirano, hiša pa vedno kot iz škatljice pri tebi, ne vem kako in kdaj ti vse to uspe? Se prepoznaš?

Koliko krat se ujamemo v nenehnem dokazovanju in tekmovanju kdo je boljši in kdo zdrži več? Predvsem mi ženske se zelo rade dokazujemo v prvi vrsti same sebi, ker jaz sem ja vzor vsem, pa, da ne govorimo kako se moramo dokazovati svoji mami, da smo veliko bolj trpežne in vzdržljive, pa kuhamo boljše, več vemo, smo bolj odgovorne in organizirane kot ona. Moški pa normalno lahko svojega očeta marsikaj podučijo in z njim nenehno tekmujejo v dokazovanju.

Zanimivo je tudi to skrito tekmovanje kdo je večja žrtev. Kdo se je več žrtvoval za druge. Katera je manj spala, dlje opravljala hišna opravila, tja v jutranje ure, manj jela, ker je svoj dragoceni čas žrtvovala za delo in obveznosti, pa za svoje bližnje. 

Čas je, da se ustaviš. Čas je za spremembe v glavah.

Dovoli si, da imaš slab dan, da lahko narediš tudi napako, dovoli si, da si šibka, dovoli si, da si utrujena in ne moreš več, vzemi si čas in se odpočij, napolni se z energijo, dovoli si, da si žalostna in se zjočeš, da svojo bolečino sprazniš na plan, da bo tvoja duša imela spet prostor za radost in veselje. Utrujena, izčrpana in žalostna si ne koristiš, ne sebi ne ostalim. Edino kar je je večja možnost, da postane telo šibko in ranljivo.  In če do tega pride, vzemi si čas, spočij se in preboli ranljivost, brez, da si to očitaš in se jeziš sama nase, da si zbolela. Spoštuj se in bodi hvaležna, da te je telo opozorilo na nepravilnosti, ki jih delaš in se na njih nekaj nauči. Stvari se dogajajo z namenom in te je smotrno sprejeti z veseljem in vero, da je to za nas najboljše. Življenje ni tekmovanje kdo več in dlje zdrži. Na koncu smo vsi enako vredni, ni najboljše mame, najboljšega očeta, ni najbolj požrtvovalne in zaslužne osebe na svetu. Tudi ljubezni  in pozornosti bližnjih, ter priznanj naših ljubljenih ne bomo dosegli z razdajanjem in žrtvovanjem samih sebe.

Dovoli si, da si ti ti! Naj ne krojijo tvojega življenja mnenja in izjave drugih. Vsak ve zase kako in kaj. Ne moreš se primerjati z drugimi, ker ne poznaš ozadja njihovih situacij. In kar je najpomembnejše tvoje življenje je neponovljivo in le tvoje, je edinstveno, unikatno in zato neprimerljivo.
Si edinstvena in neponovljiva oseba na svetu. Imej se rada in se spoštuj!

MATERINSKI DAN

Z vseh strani nas bombardirajo s prazniki in predvsem vcepljajo v glavo, da MORAMO nekoga obdariti in seveda MORAMO nekaj kupiti. Občutek imam, da me nekdo v nekaj sili.

 Jaz se večkrat spomnim na naše mame in jim podarim rožo ali kaj drugega ne glede na praznik ali nek poseben vzrok in takrat to delam jaz. Preprosto si zaželim nekomu izraziti pozornost. In mi je zelo lepo.

 No in kaj, če se tvoji otroci ne spomnijo na praznik, če ti ne čestitajo, če ti nič ne kupijo? Je to dokaz, da te ne cenijo, da jim nič ne pomeniš, da si slaba mama? Se počutiš užaljeno in kuhaš mulo in zamero na ta račun? Izliješ vodomet solza?

Vse to sem letos doživela jaz. Jaz, ki imam zelo rada drobne pozornosti in čestitke in sem vsa leta ko so bili otroci majhni skupaj z njimi ustvarjala vazice, skledice, čestitke in podobne zadeve, da smo skupaj z nabranimi šopki pomladanskega cvetja obdarili none.

Za 8.marec se je sin spomnil, me poklical in mi voščil za praznik in moram povedati odkrito, da mi je bilo zelo lepo in ko sem mu 25.marca povedala, da je materinski dan je bil presenečen, če ni bil že 8. marca? Takrat me je objel in mi rekel, da me ima rad. "Mama hvala, ker si!" In se mi nasmehnil s tistimi nagajivimi očmi, da sem imela kar telečje noge. To so nepopisni občutki sreče. Tej objemi, ta ljubezen.

No in 8. marec gre mimo in pride 10. marec in se ti hčerka prikaže na vratih s šopkom spomladanskih zvončkov in ti pove, da te ima rada. Te objame in poljubi. Sreča,sreča, sreča..

 Dragi moji 8.marec???? 25. marec???? 

Ob misli na moja otroka me prevzema neizmerna sreča in zadovoljstvo. Vem, da sem dobra mama, čeprav pozabijo na praznik!

Ni prav, da smo mi tiste, ki damo otrokom slab občutek in jim očitamo, če so pozabili na praznik. Otroci nas imajo radi in so nam hvaležni čeprav nam ne izkazujejo določenih čustev točno na tisti dan in tisti način kot drugi narekujejo. 

Pustimo ljubezni in hvaležnosti, da se prosto giblje in je ne izsiljujmo in omejujmo. 

Dovolimo, da nas sreča sama obdaja in pride tudi nenapovedano!

Živel dan žena in čestitke za materinski dan, ki je lahko večkrat v letu! 

P.S. Da ne pozabim. Pa vi ste si izkazale pozornost in ljubezen, ste si kupile rožico? 

Jaz si večkrat kupim šopek rož in si povem, da sem ponosna nase in se imam rada!
 Spoštovanje se začne pri sebi.

VZORCI IN PREDSODKI

Večina ljudi, ki sem jih spoznala v svojem življenju ima kar precej ne zaželenih vzorcev in predsotkov iz svojega otroštva. In kar precej truda in dela na sebi je potrebnega, da se otresemo teh neprijetnih čustev. Vedno bolj smo osveščeni, da preteklosti ne moremo spreminjati in, da smo konec koncev odrasli in lahko od tega trenutka dalje naredimo kaj na sebi in gremo nad težave. In, če dobro pomislimo imamo srečo, saj smo vsak svoje sreče kovač in vsak zase odgovorni za svoja dejanja in odzive na preteklost. Lahko se počutimo žrtve in nemočni tacamo in objokujemo krivico, ki se nam je zgodila v življenju, lahko pa ponosno dvignemo glavo in si dovolimo, da gremo naprej, da se iz tega nekaj naučimo in vidimo, da je kljub temu v življenju še vedno ogromno razlogov, ki nas radostijo ter za kar smo v svojem življenju lahko hvaležni.

To so razlogi, ki so me privedli do zaključka, da sem trenutno v drugačni vlogi. Nisem več otrok, ki je odvisen od starševskega mnenja, temveč starš, ki ima otroke in, ki jim lahko hitro nehote vcepi v njihovo podzavest prav tako negativne vzorce, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod. Čas je šel naprej vendar ni generacije, ki ne bi dobila posebnih cepiv za negativne vzorce in jih prenašala naprej.

Sama sem prišla do zaključka, da naši otroci rabijo podporo in odobravanje njihovih odločitev brez našega  kritiziranja, poniževanja in zaničevanja njihovih odločitev in dejanj.To bi jim prav gotovo vcepilo v podzavest, da niso dovolj dobri, da si ne zaslužijo naše ljubezni, da ni z njih nič, da je bolje, da ne naredijo nič, kajti vse kar počnejo je slabo in narobe, da vsako stvar, ki počnejo uničijo. In to so najpogostejši občutki, ki jih imamo mi odrasli, ki nas spremljajo iz svoje mladosti. 

 Seveda govorim o njihovem delu, študiju in podobnih zadevah, v ta koš prav gotovo ne spada odobravanje pijančevanja pred barom in lenarjenjem pred televizijo ali računalnikom.To seveda ne pomeni, da se vedno in za vsako ceno z  dejanji otrok strinjamo. Povemo jim na miren način svoje mnenje in jim povemo, da smo ne glede na to, da drugače vidimo zadevo in situacijo, ponosni na njih, da si  upajo naredite neke korake, sprejeti neke odločitve, da so konec koncev odgovorni za svoja dejanja sami. Pokazati jim moramo, da jih podpiramo, jim stojimo ob strani in jih imamo radi take kot so. Ja tudi do otrok velja pravilo brezpogojne ljubezni

Vedno sem imela občutek, da dohajam napredek in življenje okrog sebe, vendar pa sedaj ko sta otroka polnoletna opažam, da je moje razmišljanje kljub naprednim in odprtim pogledom zaostalo. Večkrat opazim, da me ob morebitnem vprašanju otrok kaj in kako bi v določeni situaciji naredila oz. kaj je prav, vidim, da me prehitevajo, da so moje ideje in pogledi že zaostali. Že kar nekaj časa je mimo odkar sem ponosna dvignila roke in ugotovila, da svet stoji na mladih in sem presrečna ob spoznanju, da veliko stvari vedo in znajo bolje kot jaz in jih lahko že vprašam za nasvet. Prepričana sem, da bi morali vse pomembne funkcije zavzemati mladi. Ni pošteno, da mi s svojimi zastarelimi pogledi in nazori krojimo njihovo prihodnost.